Inštrukcije Slovenščine

Naj vam za začetek povem anekdoto, ki me vedno znova nasmeji.
Bili smo še v osnovni šoli, mislim da osmi ali deveti razred. Ena od sošolk je imela pri večini predmetov težave, vendar se njena mama nekako ni hotela sprijazniti s tem dejstvom – verjela je v svojo hčer in bila prepričana, da ji učitelji delajo krivico. Gospa je tako nekega dne prišla na pogovor k naši učiteljici slovenščine, in iz očitno se nista mogli uskladiti drugače, kot da je prišla kar med poukom. Učiteljica nam je tako dala delo, s sošolkino mamo pa sta se pogovarjali v kabinetu, vrata iz učilnice vanj pa so bila odprta, da v razredu ne bi nastal trušč in bi nas imela učiteljica vseeno pod nadzorom. Torej … Govorili sta o tem, da ima sošolka težave. Učiteljica je mami dopovedovala, česa vsega dekle ne zna in kaj se mora naučiti, da bi popravila oceno, mati pa je še kar verjela, da to ne more biti res. In nazadnje je učiteljici (tako na glas, da smo jo vsi slišali) rekla: »Kakšna šola pa potem je to, da otroci ne znajo niti maternega jezika?«
Takrat smo se seveda vsi smejali in predvidevam, da je bilo sošolki precej neprijetno. Danes pa lahko kot absolventka slovenskega jezika in književnosti ob spominu na anekdoto zgolj prikimam. Res je – mladi materni jezik precej slabo obvladajo, še posebej imajo težave s pisnim izražanjem. Kako vem? Ker nudim inštrukcije slovenščine, in te so potrebne precej bolj pogosto, kot bi mislili. V kolikor potrebujete inštrukcije, poglejte stran www.go-tel.si/instrukcije/slovenscina.php.

Na inštrukcije slovenščine prihajajo k meni predvsem srednješolci. Ukvarjamo se tako s samo slovnico kot s književnostjo, in pogosto sem nekoliko razočarana med tem, da nekateri ne le, da se ne znajo izražati, temveč nimajo niti domišljije. Tako se jim zdi celo analiza proznih del težka, da o poeziji sploh ne govorimo! Vendar pa to, da ne razumejo, da gre pri poeziji za večplastnost in prenesen pomen niti ni tako moteče kot težave pri pisanju esejev. Zdi se, da imajo pred pisnim izražanjem velik strah in že sama beseda esej je dovolj, da so zaskrbljeni. Tako jim običajno povem, da je beseda esej pravzaprav beseda, na katero naj kar pozabijo – nenazadnje gre za tujko, ki v slovenskem jeziku nima kaj iskati. Dogovorimo se, da naj torej ne govorijo o eseju, temveč o spisu. In spise znajo pač pisati že od prvih razredov osnovne šole, kajne?
Esej, ki se zahteva pri slovenščini in na maturi, je torej zgolj spis, ki se nanaša na tematiko, o kateri smo se učili. Če se učiš o Prešernu in njegovih delih, potem ti ne bi smelo biti težko napisati  eseja o tem – seveda pod pogojem, da si se o njem zares kaj naučil. In to je tisto, česar moje inštrukcije slovenščine žal ne pokrivajo. Dijak se mora snov naučiti sam, šele nato mu lahko pomagam o njej napisati esej. Povem mu namreč lahko, kako naj bo ta zgrajen, da bo učinkovit, podatke zanj pa mora imeti dijak že v svoji glavi. In ko dijaki enkrat ugotovijo, da se je treba snov za spis pač »napiflati«, nato pa o njej zgolj napisati spis, potem je vse skupaj precej bolj enostavno – in inštrukcije slovenščine običajno niso več potrebne.